Ljudje, ki živijo brez upanja, zamujajo življenje. V svojem življenju ne
najdejo niti smisla niti nečesa, čemur bi se bilo vredno posvetiti. Povsod
vidijo bolj ali manj skepticizem, utrujeno odkimavanje: saj vse skupaj sploh
nima smisla. Saj nič ne pomaga. Upanje nas ohranja pri življenju. Po Pavlu
upamo na to, česar ne vidimo.
Ne vidimo tega, na kar postavljamo svoje
življenje. Toda v to upamo. To ni nikakršno
pehanje za utopijo. Upanje nam nudi večjo
trdnost v življenju. Tako se kaže tudi v Pismu
Hebrejcem, ki ga beremo na 19. nedeljo med
letom, kjer vero opredeli takole: »obstoj
resničnosti, v katere upamo« (Heb 11,1).
To, kar upam, mi v tem trenutku nudi trdnost. In ker imam trdnost, grem
potolažen naprej v prihodnost.
Krščansko upanje ima svojo utemeljitev v križu Jezusa Kristusa in v
njegovem vstajenju. Križ je simbol za neuspeh in vse, kar prekriža naše
življenje. Nekateri ljudje zamudijo življenje zaradi strahu pred tem, kar bi se
jim lahko pripetilo od zunaj. Imajo vtis, da ne morejo načrtovati svojega
življenja. Ker je nenehno odvisno od zunanjih dejavnikov, se raje odpovejo
vsakršnemu načrtu za prihodnost. Živijo le iz dneva v dan. Toda križ jih vodi
k vstajenju. Za nas kristjane je znamenje upanja, da ne obstaja nič, česar ne bi
bilo možno spremeniti, da ne obstaja nobena vrsta teme, ki je ne bi bilo
mogoče razsvetliti, noben neuspeh, ki ne bi mogel postati nov začetek, nobena
smrt, ki je ne bi bilo mogoče spremeniti v življenje.
Po: A. Grün, Ne zamudi svojega življenja