Evangelist Luka nam v pasijonu prikazuje tudi vrhunec Jezusove molitve. Jezus moli na Oljski gori in se bori z Božjo voljo. Tedaj se mu prikaže angel iz nebes in ga krepča. Molitev ni vselej samo izkušnja miru. Lahko je tudi boleče bojevanje z Božjo voljo. Toda Bog pošilja molivcu svojega angela, da bi mu podelil novo moč. Vendar angel Jezusa ne obvaruje pred strahom. Spričo strahu se poti. Toda ravno sedaj moli še vztrajneje (Lk 22,44). Ta prizor molitve na Oljski gori pripoveduje Luka zaradi stiske, ki jo imajo mnogi z molitvijo, tako danes kakor takrat. V molitvi pogosto doživljamo temo. Imamo vtis, da gre naša molitev v prazno. Nič ne koristi. Nič se ne zgodi. Bog se skriva za debelim zidom. Zdi se, da molči. Ker ne prodremo do Boga, nam gre kaj pogosto kakor učencem. Zaspimo. Naša molitev zaspi. In Jezus nas mora prebuditi: »Vstanite in molíte, da ne pridete v skušnjavo« (Lk 22,46). Prišli bomo v enake stiske kakor Jezus, v osamljenost, strah, zapuščenost, v stisko in trpljenje. Molitev je za nas pot, da bomo kakor Jezus uspešno prestali skušnjave in se tudi v največji stiski oklepali Boga.
Molitev na Oljski gori očitno daje Jezusu moč, da na poti pasijona vzdrži. Daje mu gotovost, da tudi v smrti ne more pasti iz dobrih Božjih rok. Jezusova molitev pa doseže vrhunec v njegovi molitvi na križu. Ko visi na križu, Jezus ne moli samo zase, ampak tudi za svoje morilce: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34). In Jezus umre z besedo molitve na ustnicah. To je verz iz Ps 31, iz judovske večerne molitve. Kakor pobožen Jud moli Jezus na koncu svojega življenja: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha« (Lk 23,46). Toda Jezus doda besedam psalma svoj Abba-nagovor. Prav na križu nagovarja Boga nežno kot svojega Očeta. V smrti se vrača k Očetu. Kljub vsej grozi Jezus v molitvi vzdrži in ostane tako sredi svoje največje stiske v odnosu z Bogom. Da, odnos z Bogom ga osvobaja od moči ljudi. Nad njim ne morejo triumfirati niti njegovi morilci.
Po: A. Grün, Jezus – veselo oznanilo