Moj Bog, prispel si do vrhunca – na Golgoto. Vztrajal si do konca, ljubiš še z zadnjimi močmi svojega razmesarjenega telesa.
Gledam tvoj zatekli obraz, te, od dela in blagoslavljanja težke roke, te široke prsi, ki sprejemajo našo revščino in kesanje, ta kolena z otrdelo kožo od klečanja, da bi me naučila moliti, ta stopala, ki bodo hodila po naši zemlji, dokler bo kje živel kak izgnanec, revež, utrujen od naporov in izčrpan do onemoglosti. Kamen, ob katerega si zadel, ti je povzročil bolečino; padel si, a si vseeno nadaljeval pot. Mene pa je sram, če padem. Vsak poraz se mi zdi poniževalen. Vendar življenje prinaša vedno znova ponovne padce; bolezen se povrne, obsojenec je spet pred sodiščem, razprtije med sosedi so se zopet ponovile, alkoholik se ponovno preda pijančevanju, vojne zopet terjajo nedolžne žrtve, mladostnik je zoper storil krivico in bolečino svojim staršem, mlada žena se je ponovno odločila za splav. Toda ali je smrt najslabša rešitev? Ali ni najslabše umreti, ne da bi prej dal vse od sebe, to pomeni dovoliti, da me za vedno pribijejo na isto mesto, kjer moram vzdržati.
Brat, sestra, kdorkoli si, ki kličeš pod križem. Nocoj hočem dati tvojemu življenju nove možnosti. S svojo vztrajnostjo te želim rešiti. Pridi, človek, pridi in zamenjajva: ti si mi dal svoj greh, svojo krivdo, svoje breme, ki ga vlačiš vse življenje s seboj, in jaz ti dam v zameno svobodo, rešenje.
Pridi, potreben je tudi tvoj korak, ne čakaj, pohiti … Kristus te potrebuje!
Po: T. Kompare