MAŠA JE PRAZNOVANJE

MAŠA JE PRAZNOVANJE

 

»Nedelja je, gremo k maši!« reče oči.

»Spet ta maša,« zatarna Špelca. »Tam je dolgčas.«

»Tako rada si šla k prvemu svetemu obhajilu, kako lahko rečeš, da je maša dolgčas?« vpraša mamica.

Se tudi pri tebi doma pogosto dogaja tako? Dolgočasne so nam ponavadi tiste stvari, ki jih ne razumemo, ali pa tiste, ki jih samo gledamo. Ko boš mašo razumel-a in pri njej sodeloval-a, bo postala zelo zanimiva.

Seveda ne zanimiva na tak način, kot je gledanje televizije ali poslušanje glasbe! Ne, Bog ni za zabavo. Tudi oči in mamica nista samo za zabavo. V  družini nam je zanimivo in lepo, ker se imamo radi, tudi če ne počnemo nič posebnega. Lepo je že, če smo skupaj. In tudi maša je zanimiva in lepa, ker se nikjer drugje ne srečamo z Bogom tako od blizu kot ravno pri maši.

Bog je že Judom v tretji Božji zapovedi (kaj že pravi?) naročil, da naj bo en dan v tednu nekaj posebnega; to naj bo dan za Boga. Pravzaprav jim je naročil, naj bo dan za Boga sobota. Z Jezusom, njegovim življenjem, smrtjo in vstajenjem, pa je ta zapoved postala še pomembnejša. In ker je Jezus vstal od mrtvih v nedeljo zjutraj, smo si kristjani za ta prav poseben dan, dan za Boga, izbrali nedeljo.

Prvi kristjani so se po Jezusovi smrti začeli redno zbirati pri maši. No, to še ni bila takšna maša, kot jo poznamo danes! Morda bi se tudi prvim kristjanom naša maša zdela malce nenavadna! Čudili bi se, zdeli bi se jim zelo resni in malce zdolgočaseni, kadar kot štor sedimo v klopi in se nam skoraj ne da sodelovati pri maši!

Prav tako, kot to danes počnemo mi, so tudi tiste prve maše imele dva dela: branje Božje besede, to je Svetega pisma, in obhajanje spomina na zadnjo večerjo z Jezusom – zadnjo zato, ker je bila to zadnja večerja pred njegovo smrtjo na križu. Ta spomin na zadnjo večerjo je najpomembnejši del maše in prav zaradi te večerje sploh imamo mašo!

Pojdi to nedeljo k maši prav s tem namenom, da podrobneje opazuješ dogajanje in se tudi sam-a poglobiš v praznovanje skupaj s svojimi domačimi, prijatelji in drugimi župljani.

 

Po: L. Marc, Dolgčas pri maši?